of another side

BUM! Petarda!

Dodaj komentar 26.12.2007 18:52 sajt

Kar nekaj sicer sicer ne dvomim prijetnih oseb se usaja nad mulci ki z nasmehom na licu prižgejo vžigalnik in tokrat namesto cigareta prikurijo petardo. Naj povem da me petarde niti malo ne motijo. Še več, pred petimi leti sem tudi tekmoval v tem kdo si prej odstreli prste. Sila zabavno! Zdaj sem seveda starejši in čeprav mi vsak pok prijetno zveni se zadnja leta ne odpravljam na bolšjaka cenkat s starim bosancem. 

Petarde me ne motijo. Všeč so mi. Ni pa mi jasno kam so se poskrili vsi ti mulci ki so prejšnja leta uprizarjali reprodukcijo Soške fronte? V našem naselju letos skorajda ni pokanja. Starši stisnite mulčku 10€ in ga odpeljite na boljšjaka. Končno boste preživeli tistih nekaj minut s svojim angelčkom. Vzpostavili boste pristen bond, njemu pa nasmeh ne bo izginil iz obraza vse do zadnje škatlice! 

Dobronamerno Sajt.

P.S.: Srečno vsem!

Crave for a simple plain leisure

Dodaj komentar 26.12.2007 01:32 sajt

Po dolgem času se oglašam. Vem, več volje vztrajnosti bla, bla. Sploh ker mi koristi da vsaj malo razbremenim svoje -sicer na čudovit način prizadete - možgane. Zadnje čase dojemam zblojeno rotiranje zemlje pospešeno. Enostavno se vrti prehitro.Okrog in okrog in okrog. Grr, stop!!! Ja to naj bi delovalo. Od kdaj se pa mati narava ozira na semi blesavo nepomembno bitje. Torej, da so se včeraj dnevi pričeli daljšati NI RES! Nateg! Zadnji dve leti se samo krajšajo! Si vedel(a)? Vem iz izkušenj.

 Torej, zadnji mesec: 

PON-PET: job, avtošola, izpiti. Na jobu so se pred časom odločili da mi ponudijo “odlično priložnost”! The best! Zdej se ne vidim ven iz dela. V imenu avtošole ***** ogrožam vaša življenja in življenja vaših malčkov. Če dobim izpit za avto lahko glavnega ocenjevalca brez slabe vesti obesite. Kreten bi si zaslužil. Izpiti na faksu. Aaaaaa daj prebij se čez uvod prve knjige. Moji motivacija in kocentracija sta klinično mrtvi. Pri meni obstajata samo pojmovno, moji najverjetneje v nebesih kartata z bogom. Sta čisti kot solzi, nikoli uporabljeni.  

PET-NED: likvidacija počasnejših možganskih celic s pomočjo najcenejših in najogabnejših zvarkov iz čudovitega sveta alkoholnih pijač. (Ni mi jasno zakaj si ne privoščim finejše, žmohtne kapljice, česarkoli kar ne pijejo v mehiških slum-ih. Začuda sem zadnja leta kar pri denarju. Cunje ki varujejo moje ne ravno atletsko telo niso več stare vsaj 2 leti. Jebiga sociala me je zaznamovala.) 

V ponedeljek zjutraj komaj odprem veke. Okrogla kepa ki počiva na mojih ramenih me previdno opomni na vikend. Znotraj iracionalno uporabljene kostne opore ki objema moje možganske celice potuje val. Val gromke bolečine (fizične! ne psihične! za psihično je nek genij, pred nekaj tisočletji, v temni jami, ob kuhanju in vrenju ječmena, našel zdravilo! Svaka ti čast neandertalec blesav.) Na šiht v ponedeljek prihajam nekoliko “bled”, “raztresen” kot se rad izrazi moj predragi popolni sodelavec. Rad bi mu namesto ponedeljkovega “dobro jutro (s spremljajočim defektno zaigranim nasmehom)” rekel “jebi se stari, na kurac mi greš”. Heh, ko se odločim menjati službo neham v ponedeljek!   

 Če je kogarkoli zgornji sestavek pahnil v slabo voljo, če imam srečo morda celo v depresijo, prav je tako! Nočem biti edini.

600€

Dodaj komentar 6.12.2007 17:52 sajt

Od kje?

 Imam dve bančni kartici. Prva Sparkasse (če obstaja kakršnakoli prepoved oglaševanja, naj povem da to ni oglaševanje temveč zgolj realnost, screw you). Imam in uporabljam jo ker mi pri dvigih na bankomatih drugih bank ne zaračunajo provizije. Namreč, naši predragi oligopolisti (oz. bolje kartel) so uspeli zjebati nedolžno in neomadeževano statistično verjetnost. Pribl. leto nazaj so se poslužili slučajnega trenutka ki naj nebi obstajal in v istem tednu ter v enakem znesku uvedli provizije pri dvigu na bančnih avtomatih druge bančne skupine. Naslednji teden sem odprl račun pri bank SPARKASSE.

Stara bančna kartica ki je do pred enim letom vztrajno zlorabljala transakcijski račun pri ABANKI je mirovala. 

Včeraj pa sem pozabil dejavno bančno kartico pri kolegu. Tako se je začelo. Ker imam na stari kartici skromno varnostno zalogo sem jo začasno pomilostil ječe zatohlega predalnika in predstavil najnovejšemu bančnemu bankomatu v našem naselju. V zahvalo mi je po transakciji pričarala za 100% višje stanje kot naj bi ga imel. 600€ viška! OK. Nisem višje duhovno bitje ki mu je vseeno ali se preživlja z muljenjem trave in dihanjem sončne energije, zato sem si od prijetnega presenečenja zažvižgal: “…mlinček ropoče in voda šumlja, meni pa srček igra…tata!”

 Kaj kmalu se me je lotil nemir. Lotil sem se kupa neodprtih bančnih izpiskov. Transakcija vredna 600€ bo kmalu stara 1 mesec. Po telefonu so me vljudno vabili k osebnem obisku bančne referentke. No way. Všeč so mi

Malo tu malo tam in si nažgan

5 komentarjev 27.10.2007 21:28 sajt

Noč se pripravlja name. Vznemirjenje v prsnem košu. Ko upaš da danes bo drugače. Morda se bo nekaj zgodilo. Bo večer natrpan s smehom? Ti bo prekrižalo pot kakšno abnormalno simpatično bitjece? Preteklost. V prsni koš se je z leti naselilo dolgočasno ponedeljkasto čutenje. Energetični petek in odbita sobota sta se prelevila morasta mačkasta jutra. No ja, opoldneva. Se staram ali drevenim? Je otroška vzhičenost prepustila mesto zrelejši turobnosti? Škoda jo je.

Torej: Žur morda ni več tako zabaven kot nekdaj. No ja fino je, ampak kaj ko smo si pričeli v iskanju izgubljenega vznesenja pomagati s progresivno naraščujočimi količinami alkohola.

Danes poskusim nekaj novega.

Cilj: Samo trije pivi. Prvo ob desetih. Drugo ob polnoči. Tretje ob dveh. Upam da moj mobi ne postane štoparica ki odšteva sekunde do mejnih ur. Pa da vidimo! Pogumno v noč!

p.s.: Kaj ni “nažgan” grda beseda? Ni mi všeč. Ampak na tem mestu je primerna.

Dear Mr. president…

Dodaj komentar 27.10.2007 20:49 sajt

V času političnega živžava se spodobi čebljati o politiki.

Na kratko Presidente, kaj mi je na tebi drago?

• Samozaveseten nasmeh. Ne pozabi, predstavljaš korajžno državico. 
• Veze in poznanstva. Mreženje je najboljši marketing.
• Skrajnih satališč se izogibaš. Res ne potrebujemo novega problematika.

3 možnosti: Peterle, Gaspari in Turk.

Peterle: Prekaljen politični maček. Markiral že skoraj vsak vogal v parlamentu. Don˙t let mouthorgan fool you.

Gaspari: Všečen, vendar porazen nasmeh. Manjka karizma.

Turk: Damn It. Racio pravi da je najprimernejši. Intuicija ne. Morda osladnost? Besede, besede, vendar kaj je povedal?

Težka bo. Mogoče za nekaj let preskočim drugi krog. 

Kdo je nekulturen?

2 komentarjev 14.10.2007 18:39 sajt

Zgodilo se je prejšnji teden v sredo. Tista zaspana sreda je bila namenjena kupu opravkov ki bi jih moral, pa jih nisem, opraviti že zdavnaj. Saj veš obisk zobarice, mimogrede moja je prokleto simpatična, zdravnika, po potrdilo na tobačno, obvezne 3 kave,… Skratka to je morda tudi razlog da sem se zbudil bojno razpoložen.

Avtobuse sovražim, kljub temu da jih uporabljam že vsaj 10 let. Nikakor se jih ne navadim. Če kontejner slučajno pride na postajo ob objavljenem času se počutim kot v vzporednem vesolju. Ganjen skorajda potočim solzico. Tokrat je bilo tako, pa vendar se moje razpoloženje ni izboljšalo.

Z napol priprtimi očmi se skobacam v kontejner in se disciplinirano pomaknem na konec tesne vrste. Upanje da se tokrat zaradi gužve ne bom z ritjo drgnil ob 60 let staro oprsje sem opustil kaj kmalu. Začne se standardno rinjenje vrste ki se ga ponavadi lotijo predvsem starejši (brez zamere) uporabniki LPP-ja. Naveličano obrnem glavo in osebam za menoj namenim zatežen pogled. Dva ženska tankeca predvojne ruske izdelave to ne ustavi. Zarotniško se spogledata in obilnejši tankec hujskaško spodbudi manjšega tankeca:”A se bova prerinili?”  Jebemti a tm pa ni dovolj prostora? Mrak prekrije ID. Kljub temu se skušam obvladati. “Gospa! Ni prostora.” Briga jo. Odvrne da naj jaz pa porinim osebo pred menoj. Prosim?!? Malo je manjkalo da je nisem enkrat prtegnil in ji zabrusil nej pač zdej ona prtegne osebo za sabo. Ampak, želje pač treba kontrolirati. Z grobim napol zaničevalnim tonom sem ji odvrnil da nismo na bojišču (vem, malo grdo). Tisti malo manj obilni tankec se je težavam raje izognil in se pomaknil nazaj, ter s kotičkom očesa opazoval razplet. Malo bolj obilni tankec pa je še nekaj bevsknil. Verjetno dobro da ga nisem razumel. Vzrojil sem. Zabrusil sem ji da je dovolj stara da bi se lahko obnašala vsaj malo bolj kulturno in jo vprašal če ji morda zaradi starosti že vleče na otroško. To ji je zaprlo usta.

 Lepo prosim. Ne razumite me narobe. Načeloma se konfliktov izogibam. Ampak, vse ima svoje meje.

Kam za vikend

Dodaj komentar 7.10.2007 17:46 sajt

Hja! Vikend je bil nadvse ploden. Petek in sobota sta pustila prelep pečat v skrajnem zadnjem delu možganskih celic. Vžgala sta morje kričečih barv in hrupnih vendar dopadljivih ritmov elektronike, rapa in r`n`b-ja.   

 Obiskal sem torej dva svetova, ki se ločita predvsem po znamki ljudi, osnovni celici njunega sestava. Celici se razlikujeta. Najopaznejše razlike:

1. Droga: počasnejši ritmi (rap, rnb) terjajo substance ki te skulirajo, torej trava in sem pa tja kakšna črtica belega. Za elektroniko se to ne spodobi. Stimulans je za nekatere (ma skoraj večino, hvalabogu ne (več) zame) obvezen. Torej spid, x, ter sem pa tja ponovno kakšna belega.

2. Čas: Elektronika traja dlje. To se mi dopade. Pa kakšen je to žur, ki se zaključi že ob 3 zjutraj pri najbližnjemu mesnemu. Tema.

 3. Obnašanje: Ne mi zamerit. Na rap-u je nenormalno število folerjev pozerjev. Kako lahko celo jebeno noč (ups do 3 zjutri) mrko švigaš izpod čela ter oponašaš “gangsta nigga”, mi ni bilo nikoli jasno. Umiri se, sprosti. Tukaj imaš za pivo. Ogovori raje tisto bitje iz Venere. Bolje ti bo! Se pa strinjam, da so lepše polovice na rap-u res lepše. Na elektronki je bolj mirno. Kdo bi si mislil. Ob intenzivnem vztrajnem pokanju 120 ih beatov na minuto so obiskovalci dejansko bolj mirni. Paradoks…

Ballance: Navkljub lepšim lepšim polovicam na rapu ostajam pri elektro.

Tine hreva fgrapo?

vzhod vesti´

Dodaj komentar 29.09.2007 21:51 sajt

   Veš ko je zunanjost zastrta in plavaš v toku misli. Svet je v tebi in zunaj je samo megla. Hodiš med obrisi brezizranih duhov ki odmrejo takoj ko odvrneš pogled.  Razblinijo se, izpuhtijo, ni jih več in zate niso nikoli obstajali. Vseh umrljivcev ki nastajajo in izginjajo mi ni bilo mar. Potem zagledam, tam v megli podobo ki me na nekaj spominja. Počasi, mukoma pleza vest, o svetu ki ne obstaja, v središče pozornosti, ki se je bil še ta hip obremenjen z nekimi izmuzljivimi mislimi.  Imuzljiva misel bega sem in tja. Prestrašena je, ve da obstaja samo ta trenutek. Tesnobno vrešči, copota, pogleduje po praznem kotičku, se zaletava v vest, jo odriva, grize, grabi in se ta hip razblini.  

Središče pozornosti jo ugleda. Kljub uporu izmuzljive misli jo zadovoljno vsrka. Balzam je… Stisnjene blede ustnice sramežljivo oblikujejo nasmeh. Njene motne oči pa negotovo zajadrajo po okolici. Tremo ima. Dobro znamenje.   

“Živjo, kako ti je ime?”